Andrej Šorgo, NMF UM
Na šolsko delo so vezana pričakovanja, da bo le-ta manj »šolska« ter da bo pripravila učenca/dijaka na to, kar številni imenujejo vsakodnevno, celo realno, življenje ter jim zagotovila uspeh v nadaljnjem šolanju ali poklicni karieri. Izraz, ki ni povsem dobro definiran, je avtentičnost. Le tega lahko razumemo kot termin, ki zaobsega predvsem na učenca osredinjene metode, oblike in strategije učenja in poučevanja. Učenci med poučevanjem in dejavnostmi povezanimi z njimi nato v skladu s teorijami konstruktivizma na osnovi lastnih izkušenj, razumevanja in predstav ustvarjajo lastno realnost. Ob tem se mnogokrat pozablja, da je za učenca/dijaka šola (in vse kar je povezano z njo) še kako avtentično okolje. S perspektive učenca je avtentičnost lahko opredeljena kot neposredna vključenost v pridobivanje znanj, spretnosti in odnosov (kompetenc) o samem sebi ter objektih, pojavih in procesih v realnem ali simuliranem okolju. S stališča učitelja je avtentično poučevanje povezano z vsebinami in metodami dela, ki omogočajo bolj ali manj avtentično informiranje o obstoju nečesa z uporabo razlag, simulacij, predstavitev pojavov objektov, o katerih tudi učitelji sami mnogokrat nimajo prvoosebnih izkušenj. Takšno poučevanjeje je zato mnogokrat zaradi kognitivnega konflikta in obstoječih predstav, ki niso nujno povsem pravilne, lahko zelo naporno tako za učenca in učitelja. Predstavljenih bo nekaj strategij, ki bi jih bilo mogoče uporabiti za premostitev težav.