Ana Oberlintner, KI in MPŠ JS
Prekomerna uporaba komercialne plastike, ki je nerazgradljiva, vodi v vse večjo onesnaženost našega planeta, kar predstavlja enega ključnih izzivov sodobne družbe. Za namene pakiranja je vsako leto proizvedenih 149,000,000 ton plastične embalaže, ki pa je v povprečju v uporabi 6 mesecev ali manj. Po drugi strani pa nam narava ponuja številne rešitve v obliki odpadnih rakov in škampov, alg, kmetijskega odpada in lesa. Vsi ti vsebujejo različne, a zelo uporabne biopolimere – hitin, alginat, škrob in celulozo, ki lahko služijo kot osnova za pripravo biorazgradljivih folij. V svojem raziskovalnem delu se ukvarjam s pripravo in ovrednotenjem takšnih biokompozitov, ki so primerni za pakiranje različnih izdelkov, vključno s hrano. Lastnosti pomembne za embalažo so: visoka mehanska trdnost, elastičnost, nizka prepustnost za kisik in vodno paro, prosojnost, ter da ob stiku z izdelkov embalaža ne vpliva na njihoveg izgled ali senzorične lastnosti. Trenutna pomanjkljivost folij na osnovi biopolimerov kot sta alginat in hitozan je previsoka prepustnost za vodno paro. Primerna rešitev se ponuja v obliki nanoceluloze, ki je lahko predčasno modificirana, ali pa v modifikaciji celotnega biopolimernega filma. Največje prednosti takšnih materialov so: izvor iz obnovljivih virov, biorazgradljivost in biokompatibilnost.