Iztok Tiselj, FMF UL
Mineva četrt stoletja od podpisa Kjotskega protokola, s katerim smo se v razvitih državah planeta zavezali k zmanjševanju izpustov toplogrednih plinov. Od takrat se je poraba energije na planetu povečala za 55%, svetovne emisije CO2 pa za 50%. Svet še vedno poganjajo predvsem fosilna goriva: delež energije iz fosilnih goriv smo s 86 % v letu 1995 zmanjšali na 82 % v letu 2020. In če smo pred četrt stoletja verjeli v hiter prehod na obnovljive vire, predvsem veter in sonce, je danes slika manj optimistična. V dveh desetletjih smo uspeli z razvojem učinkovitih vetrnih in sončnih elektrarn, spodletelo pa nam je na področju shranjevanja velikih količin brezogljične energije. Nobena od znanih tehnologij hranilnikov ni na stopnji, ki bi omogočila shranjevanje velikih količin energije vetra in sonca za razumno ceno. Še huje, tehnologij, ki bi to omogočile, ni na vidiku. Brez hranilnikov energije smo obsojeni na uporabo fosilnih goriv, praktično edino brezogljično alternativo pa predstavlja jedrska energija. Kot vsak vir energije, ima tudi jedrska energija dobre in slabe plati. Med dobre plati uvrščamo izjemno majhno porabo prostora in materiala, ter varnost in majhen vpliv na okolje. Slaba plat trenutnih jedrskih tehnologij je trajnost jedrskega goriva, ki ga je dovolj za kakšno stoletje, ključen vidik, ki zavira uporabo jedrske energije, pa je strah in z njim povezana družbena sprejemljivost jedrskih tehnologij.