Jelka Strgar, Iztok Devetak in Jurij Bajc, PEF UL
Najširša definicija avtentičnega pouka ali pouka v kontekstu, kar je v mednarodnem prostoru bolj uveljavljen termin, predpostavlja, da učenci usvajajo pojme in razvijajo razumevanje učnih vsebin ter s tem dosegajo cilje, predpisane v učnih načrtih, na osnovi učnih situacij, povezanih z njihovim življenjem. Iz tako zasnovanega sodobnega pouka naravoslovnih vsebin mora izhajati tudi avtentično vrednotenje kompleksnih učnih dosežkov. Vrednotenje teh dosežkov je težje merljivo v primerjavi z vrednotenjem reproduktivnega znanja. Avtentične naloge so torej tiste, s katerimi vrednotimo zmožnosti učenčeve uporabe vsebinskih in procesnih znanj v okviru standardov za soočanje z realnimi življenjskimi situacijami. Definicija avtentične naloge obsega reševanje realnih problemov z raziskovalnim pristopom in oblikovanje lastnih kompleksnejših rešitev, ki jih mora učenec izraziti s prostimi odgovori. Na osnovi te definicije lahko ločimo naloge, ki jih morajo učenci reševati, na enostavne naloge (enoznačna rešitev znane situacije) ter problemske naloge (možnih več pravilnih rešitev, ki jih oblikujemo s strategijo reševanja problemov). Izhajajoč iz tega opisa lahko opišemo naloge na nacionalnih preizkusih znanja večinoma kot enostavne naloge, ki imajo elemente avtentičnosti, največkrat prikazane z uvodno enoznačno realno situacijo, kar bo na izbranih primerih predstavljeno na predavanju.