Anita Poberžnik in Bernarda Moravec, ZRSŠ
V predavanju bomo predstavili različno razumevanje in opredelitve pojma »avtentično« v izobraževanju, pojasnili razliko med realističnim in avtentičnim problemom/nalogo/učno situacijo in osvetlili značilnosti avtentičnih problemov ter kriterije za presojo stopnje avtentičnosti. Izraz avtentičnost je v Slovarju slovenskega knjižnega jezika opredeljen kot lastnost, za katero je značilna pristnost, izvirnost, verodostojnost. V pedagoškem prostoru razumemo in interpretiramo izraz avtentičnost različno, tako v Sloveniji kot v tujini. Avtentičen (pristen) pouk bi lahko opisali kot pouk, ki vključuje učne dejavnosti, pri katerih učenci povezujejo in uporabljajo znanje, ki ga pridobijo v šoli, z resničnimi življenjskimi situacijami in imajo zato zanje osebno vrednost. Avtentične učne situacije omogočajo učencem, da tudi s smiselno uporabo digitalne tehnologije povezujejo znanje različnih predmetov in ga uporabljajo v novih situacijah, razvijajo spretnosti za reševanje odprtih/realnih problemov, kritično razmišljajo o svojem delu, ga (samo)vrednotijo ter posledično izboljšujejo tako proces reševanja kot pridobljene rezultate. Učenci pri reševanju avtentičnih problemov razvijajo prečne veščine (reševanje problemov, sodelovaje in komunikacijo, veščine samouravnavanja ter socialne veščine, digitalne kompetence …) in se s tem opolnomočijo za konstruktivno, kritično in odgovorno delovanje v sodobni družbi. Pomembno je, da pri učencih načrtno in procesno razvijamo zmožnosti reševanja avtentičnih problemov po celi šolski vertikali. V ta namen bomo v predavanju predstavili tudi, kako smo v projektu NA-MA POTI opredelili zmožnost reševanja avtentičnih problemov in kako otroci/učenci/dijaki po vertikali to zmožnost izkazujejo.