Tanja Rupnik Vec, ZRSŠ
V psihologiji je pojem samouravnavanja (samoregulacije) pomemben koncept in se nanaša na posameznikovo zmožnost, da nadzoruje lastno vedenje, emocije in mišljenje v procesu uresničevanja dolgoročnih ciljev. Čustveno samouravnavanje pa se nanaša na sposobnost uravnavanja močnih čustev in impulzov. Samouravnavanje kot zmožnost izbire med različnimi možnostmi ter uravnavanja lastnega življenja, ima pomembno vlogo v psihološkem zdravju in dobrem počutju (well-being). Proces samouravnavanja pojasnjujejo različne psihološke teorije. Ena bolj kompleksnih in zanimivih je teorija samodoločanja (self-determination theory). Osnovni predpostavki teorije sta dve: 1) vedenje je odvisno od potrebe po osebnostni rasti (vešče obvladovanje izzivov ter težnja po novih izkušnjah sta ključna za razvoj doživljanja sebe); 2) avtonomna motivacija je izjemno pomembna (potreba po znanju ali neodvisnosti sta temeljna elementa notranje motivacije). V kratkem prispevku najprej pojasnimo temeljne pojme te teorije, jo povežemo s pojmom prožne in toge miselnosti (oz. miselnosti zmagovalca in miselnosti poraženca), nato pa te pojme pokažemo na praktičnih primerih: pojasnimo, kako se razlikujejo učenci z visoko stopnjo avtonomne motivacije in zmožnosti samouravnavanja (prožna miselnost) od tistih, ki te sposobnosti nimajo (toga miselnost) ter odgovorimo na vprašanje, kako učitelji (vzgojitelji, starši) lahko spodbujamo avtonomno motivacijo in veščino samouravnavanja pri svojih učencih.