Mija M. Klemenčič Rozman, PEF UL
Obdobje, ki ga zaznamujejo preventivni ukrepi, ima značilnosti psihološke krize in kot takšno s seboj (večinoma) prinaša dodatne obremenitve tako za otroke in mladostnike, kakor za pedagoški kader. V pedagoškem procesu lahko to prepoznamo in poskušamo v čim večji meri delovati v smeri povečevanja varovalnih dejavnikov, lahko pa (ne)hote dodajamo obremenitve in povečujemo dejavnike tveganja za razvoj psihosocialnih stisk. Nekateri otroci, mladostniki in odrasli so tem stiskam še bolj izpostavljeni – predvsem tisti, kjer je že pred epidemijo bilo prisotnih več in različnih vidikov ranljivosti. Pri nekaterih so se ranljivosti nakopičile, prepletle in intenzivirale do te mere, da so izrazito ogroženi, tudi do te mere, da so travmatizirani. V nasprotju z laičnim prepričanjem ti ostanejo mnogokrat neopaženi ali nerazumljeni zaradi neprepoznavanja stiske s strani okolice, tj. tudi s strani šole. Sodobna paradigma na področju razumevanja učinkov psihološke travme dokazuje, da so travmatski odzivi normalni odzivi na nenormalne situacije in ne obratno. Na predavanju bodo prikazane osnovne smernice pedagoškega delovanja, ki upošteva spoznanja o travmi, saj tako delovanje ne ščiti le najbolj ogroženih otrok in mladostnikov temveč vse.