Islam Mušić, ŠC Velenje
Kljub temu da večina dijakov, ki jih poučujem nadaljuje izobraževanje na Univerzah, zagovarjam, da jih v Srednji šoli učimo za delo v poklicu. Zato pri pouku dijaki aplicirajo svoje znanje na konkretne praktične projekte. Da bi izboljšal svoje projekte, sem se povezal s podjetji, da skupaj z dijaki rešimo njihove izzive. Ugotovil sem, da sem od podjetji dobil naloge, ki so bile zelo enostavne oz. so bile preveč zahteve za dijake. Očitno v svoji komunikaciji s podjetji nisem bil dovolj natančen. Naloge sem prilagodil, a sem ugotovil, da kljub prilagojenim nalogam te še vedno niso bile ustrezne za delo v oddelku. Zaradi same narave povprečnega oddelka v šoli, kjer imamo dijake, ki blestijo in jim zahtevnejše naloge predstavljajo izziv kot tudi slabše, zato sem te naloge (vsaj neposredno) odstranil iz pouka. Želja po čim bolj pristni izkušnji projektov, ki jih imajo v gospodarstvu me je privedla do tega, da sem se odločil, da bom večjo pozornost namenil sposobnejšim dijakom. Menil sem, da bi njim morali posvečati vsaj toliko pozornosti kot dijakom z učnimi težavami. Rešitev sem našel v obšolskem izobraževanju dijakov, ki blestijo pri stroki oz. so pripravljeni vložiti trud v premagovanju svoje cone udobja. Odločil sem se za 4 podjetja, s katerimi smo zastavili tehnologije in tudi projekte, na katerih zdaj dijaki delajo. Izdelali smo hibridne projekte, ki so na ravni produkcije, kar pomeni, da imajo vse stopnje zahtevnosti kot realni projekt. A vseeno niso namenjeni reševanju izzivov, ampak so namenjeni čim boljšemu strokovnemu razvoju dijakov.