Jerneja Ambrožič Avguštin, Biotehniška fakulteta Univerza v Ljubljani
Živimo v času, v katerem se na nekaterih (raziskovalnih) področjih pojavljajo nove ugotovitve in znanja s svetlobno hitrostjo, hkrati pa s prav takšno hitrostjo drvimo k popolni nasičenosti posameznika – družbe z informacijami in podatki, ki naj bi (nam) zagotovili, tako rekoč, raj na zemlji. Zato umestitev prave količine pravšnjih genetskih vsebin v prenovljeni učni načrt predstavlja svojevrstni izziv. Temelj učnega načrta so klasične vsebine, ki si sledijo v skupinah ciljev, začenši z organizacijo in prenosom genetskih informacij ob delitvi celice. Sledi skupina ciljev, povezanih s sintezo beljakovin. Že na tem mestu lahko, kot del motivacijskega uvoda, osvetlimo pojem epigenetika. Pri slednjem ne gre toliko za mehanizme, pač pa za dojemanje dinamičnosti izražanja naših genov kot odziv na dogajanje v celicah, organizmu in zunanjem okolju. Vsaj v maturitetnem programu bi bilo smiselno kot zanimivost omeniti raznolikost molekul RNA. V zadnjem času pridobivajo novo podobo in vlogo pri izražanju genov ter transgeneracijskem dedovanju tudi (že znane) molekule RNA. Raziskovalci so nedavno opisali, da posamezni deli rRNA in/ali tRNA v membranskih veziklih potujejo v različne celice organizma, tudi v spolne celice, kjer uravnavajo izražanje genov. Ti, t. i. »fragmenti RNA«, v nekaterih primerih nastanejo kot odziv na stresne ali druge dejavnike. Tako smo dobili še eno možno razlago, kako način življenja vpliva na naše fenotipe (počutje, zdravje itd.) ter fenotipe naših potomcev. Spremembe genetske informacije, ki zajemajo rekombinacije (mejoza, horizontalni prenos genov) in mutacije, so združene v svoji skupini ciljev. V sledeči skupini ciljev, ki opisujejo prenos genetske informacije na potomce, bi bilo smiselno bolj poudariti (kot do sedaj) razliko med eno- in večgenskimi lastnostmi (boleznimi), še zlasti v povezavi z rodovniki, genetskimi testiranji in možnostmi zdravljenja. Čeprav je zadnja skupina ciljev o uporabi genetike v vsakdanjem življenju ločena od ostalih, bi kratke »prebliske/vsebine« iz tega dela lahko uporabili že kot motivacijske uvode ciljev drugih skupin. Nekaj tovrstnih primerov je navedenih v didaktičnih priporočilih. Čeprav se zdi, da je učni načrt preobsežen, predvsem zaradi števila ciljev in standardov, je bilo osnovno vodilo pri sestavi, da ima »genetska zgodba rdečo nit«, in da so vse podrobnosti, ki naj bi jih dijaki/učenci poznali, navedene. Tako kot pri vseh načrtih pa je iskanje (časovnega) ravnovesja med (poglobljenim) podajanjem temeljnih, morda včasih suhoparnih vsebin, kot je npr. celični ciklus, in »trendovskih/novih« informacij (epigenetika), še vedno v domeni in na ramenih posameznega učitelja.