Tamara Urbančič, Osnovna šola Rudolfa Ukoviča Podgrad
Šolski ekovrtovi so se po dolgem premoru ponovno uveljavili v tem stoletju in sicer na podlagi potreb tako učencev, dijakov, vrtčevskih otrok, učiteljev in vzgojiteljev ter družbe. Vse več šol je prepoznalo vrednost šolskega ekovrta za poučevanje tako splošnih predmetov kot tudi samooskrbe s hrano in ravnanja v luči prilagajanja na podnebne spremembe. Šolski ekovrt je prepoznan kot orodje za poučevanje pa tudi kot prijeten prostor za druženje, ekoterapijo in razvoj socialnih veščin. Mladim omogoča tesnejši stik z naravo in pridobitev znanja o samooskrbi z zdravo hrano. Prepoznano je bilo, da učenci pridobljeno znanje prenašajo na starše, kar ni zanemarljivo. Nekateri učenci izražajo močno potrebo po vrtnarskih opravilih, kar jim omogoča šolski vrt v kolikor ga doma nimajo. Učenci z raznimi vedenjskimi in učnimi težavami se polno izrazijo na vrtu, ob delu z zemljo, kjer preizkusijo svoje moči in spretnosti. Znanja pridobljena v učilnici se utrdijo v praksi šolskega vrta, še posebno matematična. Neizpodbitno je, da delo na šolskem vrtu spodbuja sodelovanje med učenci, ki se naučijo tudi varčnega ravnanja z vodo, dobrinami in odpadki. Obenem se naučijo spoštovati hrano in delo.