Bogdana Drozg Onič, OŠ Partizanska bolnišnica Jesen Tinje; Mojca Dajčman, OŠ Šentjanž pri Dravogradu; Tjaša Hribar Brce, OŠ Tržišče in Franja Murn, OŠ Boštanj
Dokazi o učenju so tako učencem kot učiteljem kažipot na poti učenja. Učitelj na podlagi dokazov o učenju, s predhodno postavljenimi kriteriji uspešnosti, dobi vpogled v trenutno znanje učencev in na podlagi le-teh načrtuje nadaljnje učne dejavnosti oz. učni proces. Učencu pa njegov dokaz o učenju pove, kje na poti učenja je in kaj mora še narediti, da bo dosegel zastavljeni cilj. Pri načrtovanju učnih dejavnosti, pri katerih nastajajo dokazi o učenju, je potreben tehten premislek, sploh, če se osredotočimo na zbiranje dokazov, ki izhajajo iz opazovanja oz. poslušanja, saj tudi te pri pouku vrednotimo. Pred tremi leti smo se vključile v razvojno nalogo Ustvarjanje učnih okolij za 21. stoletje Zavoda RS za šolstvo. V obliki moderacijskih sestankov smo ena drugi predstavljale svoje primere praks, jih poglobljeno analizirale in jih izboljševale. V prispevku bomo ob primerih pokazale, kako bolj ali manj uspešne smo bile na tej poti zbiranja dokazov o učenju, ki izhajajo iz poslušanja in opazovanja. Skozi primere praks, ki smo jih izvedle vsaka v svojem razredu, bomo predstavile naše izkušnje, našo pot učenja ter izzive in vprašanja, s katerimi smo se srečevale in si jih zastavljale ena drugi. Tak način dela nam je omogočil strokovno rast, postale smo bolj pozorne na dokaze o učenju za določene vrste znanj in spretnosti, ki so se nam prej zdele samoumevne, da jih vsi učenci zmorejo in da jih lahko ocenjujemo.