Al Vrezec, Nacionalni inštitut za biologijo, Prirodoslovni muzej Slovenije, Ljubljana
Osnovni gradniki ekosistemov so vrste, ki v njih živijo. Pri tem vrstna zgradba ekosistemov določa tudi njihovo funkcijo. Temelj preučevanja ekosistemov je torej spoznavanje njihove biotske pestrosti. Vendar pa je spoznavanje biotske pestrosti omejeno s številnimi dejavniki, ki nam onemogočajo celostni pristop, ki je za dojemanje funkcije ekosistema ključen. Zaradi tega so zlasti na nivoju osnovno- in srednješolskega poučevanja o ekosistemih učenci/dijaki omejeni na parcialno spoznavanja biotske pestrosti ali celo na spoznavanje iz učbenikov in knjig, s tem pa so prikrajšani za izkustveno učenje, kar se odraža v danes izredno nizki biodiverzitetni razgledanosti slovenske družbe. Slednje ima velike posledice pri sprejemanju in uresničevanju ukrepov ob spopadanju z biodiverzitetno krizo, saj jih zaradi pomanjkanja izkustvenega učenja o ekosistemih in biodiverziteti splošno izobražen državljan sploh ne razume. To se odraža že pri slabem poznavanju vrst iz bolj karizmatičnih skupin, kot so sesalci in ptice, medtem ko je poznavanje vrst npr. žuželk, ki so največja skupina živih organizmov, porazno. Pri izkustvenem poučevanju o biodiverziteti in ekosistemih naletimo na več praktičnih težav: (1) velik del biodiverzitete je s klasičnimi terenskimi metodami v omejenem času pouka učencem nedosegljiv (skrito življenje, nočne vrste ipd.), (2) večina vrst, na katere med vzorčenjem učenci naletijo, je zanje nedoločljivih, kar jim onemogoča kakršnakoli sklepanja o njihovi ekosistemski funkciji, saj pri nedoločenih vrstah ne morejo poiskati niti osnovnih ekoloških značilnosti oziroma to uspejo le za majhen delež lahko prepoznavnih vrst, (3) klasično določanje z dihotomnimi ključi je pogosto dolgotrajno zaradi česar samo določanje zahteva večji del časa pri pouku, ob tem pa povprečnemu učencu zmanjšuje zanimanje in pozornost za tematiko, zato ključni del procesa, to je sklepanja o ekosistemskih funkcijah in ekoloških procesih, izostane, (4) veliko vrst je zavarovanih, zato je neposredno vzorčenje v naravi pogosto celo pravno-formalno prepovedano, (5) zaradi zgornjih omejitev so za spoznavanje biodiverzitete učenci primorani tako spoznavati mrtve, konzervirane osebke, kar jim ob takem edinem stiku z organizmov da morda celo napačne predstave o vrsti. Nekatere sodobne tehnologije pa danes omogočajo učinkovitejše in celostno vzorčenje vrst, poleg tega pa je z vedno bolj razširjenimi določevalnimi aplikacijami s pomočjo umetne inteligence (npr. iNaturalist, PlantNet, Merlin) omogočeno določanje organizmov tudi nestrokovnjakom, kar lahko v primeru šol učencem bistveno razširi njihove izkustvene možnosti preučevanja in spoznavanja ekosistemov. V predavanju bo predstavljeno nekaj teh pristopov na primeru kopenskih ekosistemov.