Lidija Srša in Kristina Bratina, Zavod RS za šolstvo
V šoli smo že dolgo pozorni na odnose, mehke veščine, komunikacijo, zavedamo se, da učitelj vodi razred, govorimo o timskem delu. Preko ozaveščanja, usposabljanja in razvojnih nalog ta znanja in koncepti počasi vstopajo v šolski prostor. Zadnja leta, kot odraz družbenih sprememb, še posebej po covidu, pa se jasno kaže potreba po sistematičnem učenju socialno čustvenih veščin, od uravnavanja čustev, do učenja empatičnih odzivov, do spretnosti sodelovanja in vzpostavljanja odnosov. Imamo uveljavljene koncepte, ki nam pomagajo usmerjati prakso na tem področju: CASEL, Lifecomp, Unesco. V okviru razvojne naloge Varno in spodbudno učno okolje (ZRSŠ) pridobivamo pomembne izkušnje z umeščanjem socialno čustvenih kompetenc v VIZ-e. V okviru prenove učnih načrtov smo v skupne cilje vseh predmetov zapisali jasne cilje, povezane s socialno čustvenimi kompetencami. Šola in razred sta namreč privilegiran prostor socialnega in čustvenega učenja: ozaveščanja in uravnavanja lastnega doživljanja in vedenja v odnosu do sebe in drugih ter učenja zdravega življenjskega sloga (Skupni cilji, 2022). Učenci v šoli preživijo veliko časa, zato skozi opazovanje in delovanje v odnosu z učitelji in vrstniki ter skozi sporočila, ki jih neposredno in posredno dobijo od njih, razvijajo svoj odnos do sebe, skupnosti in družbe (Skupni cilji, 2022). Izkušnje kažejo, da je socialno čustvene kompetence smiselno razvijati v okviru vsešolskega pristopa, v katerega umeščamo strukturirane programe poučevanja posameznih veščin. Vse to je uresničljivo samo z ustreznim usposabljanjem strokovnih delavcev v VIZ, ki poudarja izkustveno učenje.